Žili sobe muž i žena, i imali oni tri kravi, da toliko stare. I počali muž i žena rešať kak bi krav prodať.
Vlastnik govori:
– Krav na torg gonij ti, žena, ne imam voľnogo vremeni.
Ale žena ne bila ob više polnogo razuma. Skazal jej muž čobi ne oddavala krav više deševo než za dvasto zlatih, ona toliko to i pamätnula.
Prignala krav na torg. I stalo se tak, že jo kravi bili dobrej inih.
Vse kupovateli obstupili ženu, razsprašivajut, oceňujut.
Žena, hoti ne imala polnogo razuma, zaprosila ne dvasto, kak muž skazal, ale tristo zlatih. Pojavili se totčas dva zlodejateľa i govořut:
– Dajemo vam tristo zlatih, jesli budete soglasni na tako uslovje: mi beremo tutčas dve kravi, ale tretju ostavim Vam jak poručiteľstvo. Ale prinesemo zlate – zaberemo i tretju kravu.
Žena pomislila že ľudi pravo govořut. I soglasila se. Dve kravi oddala ale tretju pognala do doma. Šla putem i radovala se, že dostane za krav više mnogo než muż skazal.
Prihodi muž s poľa i prašuje:
– Nu, kak ti prodala skotinu?
– Prodala… za tristo zlatih.
– Neužto! Davaj skorej zlate, posčitam, verno li zaplatili.
A žena govori:
– Ješče ne imam zlatih. Vmesto zlatih mne ostavili jak poručiteľstvo tretju kravu. Kogda prijdut za nej, prinesut zlate.
– Zena, da čo ti govoriš?
– Čo govorim? Pravo govorim, toľko ti razumeť ne možeš. Ľudi mne zlate prinesut, kogda prijdut za tretjej kravoj. Ti pomisli…
Muž strašno razserdil se. No posle rešil tak:
– Dobro, živij ješče, ale ja pojdem po svetu, gľadeť na ľudej. Jesli ne najdem takogo že durnogo, to žiti ti ne budeš. Ale najdem – živi sebe zdravo.
Sobral se i pošel. Prišel na razputje, sel odpočivať. Vidi, jedna žena veze slamu. Sama stoi na vozu i volov pogoňaje.
U razputja voz ostanovil se, a muž glupoj ženi prašuje:
– Tetko, a prečo že ti stoiš, prečo ne sadeš?
– Prečo ne sadem? Da li ne je dost volam, čo vezut slamu, ješče i menja vezť?!
Ale posle prašuje:
– A ti začo tut na razputje stoiš?
– Ja upal s neba i oddihajem.
– Hej, da li ne vidal na tom svete mojego Juri?
– Vidal! Tutčas toľko razgovarival s nim. Nedobro je jemu, bednomu, žiti, oborvani, gladni. Pase koz… Kogda ja šel na tutoj svet, Juri prosil menja zajti k žene, može, ona daje nemnogo grošov dľa nego.
Vdova Juri imala dostatok. Povela muža glupoj ženi do sebe, natovarila jego kožnimi torbami so zlatom-srebrom. I nakazuje jemu rozskazať Juri, kak ona ob nim žali.
– Sprosij jego, da li može on prijdeť do doma hoť bi ne-nadolgo, čobi pogľadeť, kak ja živem.
A gosť otpoveda:
– Tvoj Juri ne može prijdeť, on je tam pri kozah, i ne ima nikogo čobi jego zmeniť. Tam každi ima svoju rabotu.